Zaradi slabega vremena bo predstava Così fan tutte v mestnem gledališču Cormons ob 20.30.

Guglielmo:

Donne mie, la fate a tanti,
Che, se il ver vi deggio dir,
Se si lagnano gli amanti
Li comincio a compatir.
Io vo’ bene al sesso vostro,
Lo sapete, ognun lo sa:
Ogni giorno ve lo mostro,
Vi dò segno d’amistà;
Ma quel farla a tanti e tanti
M’avvilisce in verità.
Mille volte il brando presi
Per salvar il vostro onor,
Mille volte vi difesi
Colla bocca, e più col cuor.
Ma quel farla a tanti e tanti
È un vizietto seccator.

Così fan tutte (oziroma La Scuola degli amanti) je po Figarovi svatbi (1786) in Don Giovanniju (1787) zadnja izmed Mozartovih oper, ki so nastale po libretu Lorenza Da Ponteja. Obenem je tudi skladateljeva zadnja opera buffa.
Sledili sta spevoigra Čarobna piščal in opera seria La clemenya di Tito.

Opero je Mozart napisal med oktobrom 1789 in januarjem 1790, premierno pa je bila uprizorjena na večer 26. januarja 1790 v dunajskem Burgtheatru. Med občinstvom je požela dokaj dober uspeh, odziv kritikov pa je bil naravnost odličen. Zaradi smrti cesarja in mecena Jožefa II. v mesecu februarju in posledičnega zaprtja dunajskih gledališč zaradi žalovanja pa je opera doživela le štiri ponovitve in bile prestavljena na poletje.

S to opero je povezan tudi Mozartov tekmec na Dunaju, dvorni skladatelj Antonio Salieri. Da Ponte naj bi najprej njemu ponudil libreto, kot je razvidno iz nekaterih dokumentov, na katerih so z njegovo pisavo zabeleženi osnutki uvodnih arij. Kdaj in zakaj se je Salieri tej operi odpovedal, ne vemo. Dejstvo pa je, da je Mozart kljub resnim finančnim težavam, v katerih se je znašel, na podlagi libreta napisal sijajno in zabavno partituro, polno genialnih glasbenih domislic.

Zgodba iz libreta se zdi izvirna, vendar nas na več mestih spomni na Ovidija, Boccaccia, Ariosta, Marivauxa in Goldonija. Na preizkušnjo je postavljena ženska krepost: bosta junakinji izbrali zvestobo ali brez večjih težav izkoristili priložnost za ljubezen, ki jo ponuja življenje, brez pričakovanj, čustvenih zadržkov ali moralnih pomislekov – kot razmišlja premetena služkinja Despina v svoji teoriji o umetnosti ljubljenja, ki jo deli s svojima sestrama Fiordiligi in Dorabello. Njima bosta njuna ljubimca nastavila past in se jima v preobleki predstavila kot nova snubca. Na koncu bosta sestri podlegli njunemu laskanju in nevede se bosta para pomešala.

Ta izjemen literarno-glasbeni preplet kot vse velike »klasike« z enako čustveno močjo nagovarja vsa obdobja. Na Piccolo Opera Festivalu bo delo predstavljeno v novi preobleki: dogajanje bo umeščeno v leto 1968, ko se je odvijala prava kulturna, spolna in družbena revolucija. Fiordiligi in Dorabello si torej lahko predstavljamo drugače, ne več kot meščanski dekleti iz 18. stoletja, temveč kot študentki, vpeti v feministično gibanje. Ljubimca Guglielma in Ferranda pa si lahko zamislimo kot mlada idealista, hipija ali aktivista, ki sta pripravljena postaviti na preizkušnjo ne le ljubezen, temveč tudi moralne vrednote svojih izvoljenk. Don Alfonso, »stari filozof«, ki pravzaprav zakrivi zaplet, postane razočaran intelektualec, morda nekdanji revolucionar iz petdesetih let, Despino pa si lahko zamislimo kot emancipirano, nekonformistično žensko, ki je pravi otrok revolucije leta ’68.

Tudi scenografija je temu primerna: nič več italijanskih vrtov ali aristokratskih salonov, temveč hipijevska komuna med drevesi in ognji, napisi z revolucionarnimi idejami in vonjavami, ki se vijejo iz dišečih palčk.

Na kocki je zdaj bistveno več: ali zvestoba lahko obstaja v tem spreminjajočem se svetu? Ali lahko še vedno verjamemo v romantično ljubezen ali je vse skupaj le igra vlog in iluzij?